Križev pot za kamero
V drugem delu snemanja zgodbe o Torinskem prtu smo se podali v samo srce skrivnosti – v trenutke, ko je prt pravzaprav nastal. Zato smo se morali lotiti zahtevnega snemanja Jezusovega križevega pota. Že od začetka nam je bilo jasno, da nas čaka velik izziv – od prepričljivega prikaza Jezusovih ran in bolečine, do množic, ki spremljajo dogajanje.
Priprava Jezusovih ran je bil eden zahtevnejših delov celotnega projekta. Naša dekleta so se na to nalogo temeljito pripravila in so pred začetkom snemanja kar nekaj ur preživele ob učenju, kako pravilno nanašati umetne rane in jih narediti kar se da realistične. Nekatere rane so celo oblikovale in izdelale same. Ko je napočil prvi snemalni dan, so za preobrazbo igralca, ki je upodabljal Jezusa, porabile kar pet ur in ga skrbno prekrile z ranami po vsem telesu, saj je bilo ključno, da prizor bičanja deluje čim bolj realistično. Skupno smo Jezusu tekom snemanj nalepili najmanj 100 ran.
Še en zanimiv podatek: ker nas je na zadnji snemalni dan po zaključeni makeup fazi (3 ure urejanja) presenetil dež, snemanja tisti dan nismo mogli dokončati, zato je moral igralec, ki je igral Jezusa, odšel domov povsem prekrit z umetnimi ranami (kot križani Jezus) in preživel noč v tej maski, da smo naslednji dan posneli do konca.
Pomemben del križevega pota je predstavljala tudi množica gledalcev in rimskih vojakov. V teh prizorih je sodelovalo kar lepo število statistov, zato podatek, da je pri projektu sodelovalo skupno 98 igralcev, ne preseneča. Snemanja pa se mnogi zagotovo spominjajo tudi po tem, da je bilo precej vroče, saj so snemalni dnevi potekali pod močnim poletnim soncem. Še posebej naporno je bilo za igralca v vlogi Jezusa, ki je moral med prizori nositi lesen križ. Ta je bil sicer na eni strani izdolben, da bi bil nekoliko lažji, a je kljub temu tehtal krepko čez 50 kilogramov.
Snemanje prizora križanja je potekalo na Nanosu. Poleg zavite ceste in počene gume, je bil še eden od izzivov, kako igralca, ki je upodabljal Jezusa, varno pritrditi na križ. Odločili smo se, da za to uporabimo plezalni pas, ki je omogočal, da je na prepričljivo visel tik ob križu, hkrati pa je bil popolnoma varen. Kako je vse skupaj izpadlo, si lahko pogledate na spodnjih fotografijah.
Snemanje zgodbe o Torinskem prtu je bilo za nas prava preizkušnja, a tudi priložnost, da se še globlje potopimo v zgodovinske in duhovne plasti, ki jih ta relikvija nosi. To, kar smo posneli, ni zgolj pripoved o preteklosti, ampak nas opominja na trajno moč vere, žrtve in ljubezni. Prepričani smo, da zgodba ne bo le osvetlila zgodovinskih trenutkov, ampak tudi navdihnila tiste, ki jo bodo spremljali.
