Zlata katehetska kapljica: Sveti Jožef

Sveti Jožef je eden najpomembnejših figur krščanske zgodovine in eden najbolj cenjenih svetnikov. Tesar, ki je bil zaročen z Marijo, ko je zvedel, da je noseča po Svetem Duhu je bil pravičen, pobožen in zvest mož, ki je sprejel odgovornost in vlogo skrbnika Jezusa Kristusa. Sveti Jožef je zgled zvestobe, skrbi za družino in delavnosti.

Kateheza

Srečanje za odrasle ob Katehetski kapljici

Cilj:
- Udeleženci razmišljajo o življenju svetega Jožefa.
- Udeleženci začutijo izzive, s katerimi se soočajo starši.
- Udeleženci spoznajo svoje osebne lastnosti kot potencial, ki se lahko zgleduje po svetem Jožefu.
- Udeleženci sprejmejo svetega Jožefa za zavetnika svojih družin.

Predviden čas srečanja: do 90 minut (odvisno od števila udeležencev).

Pripomočki:
- video posnetek Sveti Jožef,
- kip svetega Jožefa,
- litanije svetega Jožefa,
- list in pisalo za vsakega udeleženca,
- plakat/tabla s pisalom.

Urejenost prostora:

Udeleženci sedijo v krogu, na sredini je sveča, ob njej kip svetega Jožefa. Pomembno je, da imajo vsi možnost pogleda na platno.

Predlog poteka srečanja:

Po kratki uvodni molitvi voditelj povabi udeležence, naj na list papirja narišejo velik krog in ga razpolovijo na tri dele. V enega vpišejo ime mame in v drugega ime očeta (tudi če z njim niso živeli), tretjega pustijo praznega. Nato v kroga vpisujejo lastnosti mame in očeta, ki so jih prepoznavali pri njiju. Označijo jih s + ali –.

Sledi povabilo k ogledu filma o svetem Jožefu, ki je predstavljen kot mož, zvest svojemu narodu in svoji veri. Živel je v Nazaretu, mestecu znotraj rimskega imperija. Bil je trdno zasidran v ta svet, hkrati pa odprt za presežno. Slednje sklepamo iz Jožefovega ravnanja: sprejel je Marijo za svojo ženo, čeprav je vedel, da otrok, ki ga je spočela, ni njegov; bil je pripravljen sprejeti resnico, da je spočeto dete Božji Sin; izpolnjeval je očetovo vlogo na tem svetu tudi tako, da je sina uvedel v lepoto in težo poklicnega dela tesarja; težave je sprejemal tako z moško zasidranostjo v dejanskost kot z ustvarjalnostjo.

Po ogledu filma udeleženci v tišini izpolnijo še tretji del kroga, v katerega napišejo ime »Jožef«. Vanj napišejo Jožefove lastnosti, kot so jih prepoznali v posnetku. Opremijo jih z oznakami + ali –. Nato obkrožijo in izpišejo tri pozitivne in tri negativne lastnosti iz vsakega kroga. Odložijo pisala, tako da voditelj ve, da so končali osebno delo.

Voditelj povabi udeležence, naj se razporedijo v pare (zakonci ostanejo skupaj) in se pogovorijo o izpostavljenih pozitivnih lastnostih – zlasti tistih, ki so jih razbrali v filmu. Pogovor naj traja 15 minut (vsak udeleženec lahko govori približno 7 minut). Nato vsak na svojem listu obkroži tiste lastnosti, ki so obema udeležencema skupne.

Ko se vrnejo v skupino, vsak par izpostavi eno od skupnih lastnosti in jo razloži (v čem sta jo prepoznala v filmu in kako jo razumeta). Po prvem krogu izmenjave pari izpostavijo še tiste lastnosti, ki niso bile izražene.

Voditelj poudari, da pogosto pri drugih opazimo najprej tisto, kar nosimo v sebi. Lastnosti, ki smo jih prepoznali pri svetem Jožefu ali smo jih zapisali ob imeni svojih staršev, imamo v neki meri verjetno tudi sami ali pa nas na poseben način nagovarjajo/vznemirjajo. Dobro je, da jih ozavestimo in se zanje zahvalimo ali jih sprejmemo kot izziv za spremembo in osebno rast.

Pogovor sklenemo s povabilom, naj vsak nadaljuje stavek: S tega srečanja nesem s seboj …, in molitvijo litanij svetega Jožefa.